FOLKART: "Te pa začnimo!"
Kmalu bo jutri.
Ko bo jutri danes, bo na vrsti otvoritev že 25. Folkart. Seveda je zunaj komaj kaj več kot 10 stopinj in veter tuli z ledenim glasom, ampak to je pač Lent. Je rekel eden od moje ekipe: "Kaj si zrihtala gondolo, da se gremo smučat?"
Danes dopoldan me je kar odneslo s stola, ko sem prejela e-pošto iz slovenskega veleposlaništva v Kijevu. Sporočili so mi, da so Ukrajincem ravnokar izdali veljavne vizume za prihod v Slovenijo. Tokrat so "zamočili" Ukrajinci sami ... predolgo so odlašali in verjeli, da bodo dobili vizume v enem dnevu. Seveda so jih dobili, sicer ne v enem dnevu ampak še dovolj hitro, da bodo verjetno zamudili le en nastop. Pa še to zgolj in izključno po zaslugi razumevanja uslužbencev našega veleposlaništva in dobri volji nekoga, ki mu je mar in me je poslušal ter slišal, kaj sem mu skušala po telefonu dopovedat. So še, diplomati po tujih predstavništvih, ki razumejo. V tem času noči, ko bo kmalu jutri, ko so štiri skupine že prispele "v Liziko" (jeeeeee, to čakanje je vsako leto najbolj živčni del Folkarta), Ukrajinci drvijo z avtobusom proti Madžarski in naprej Sloveniji, da bi pravočasno prišli na jutrišnjo otvoritev. To je bojda stvar prestiža. Pa če bi imeli turbo v riti avtobusa, nimajo osnovne šanse, da pridejo pravočasno. Kaj pa, če res po nekem čudežu pridejo še pravi čas? Brez tonske vaje na Gl. oder, direktno na otvoritev!?! In to s celim orkestrom, 48-članski korpus! Hja, ... bomo videli. Res, da imamo najboljše odrske delavce, najboljše mojstre tona in luči, ampak da bi šla ena takšna skupina brez vaje na nastop? Tudi če se zgodi čudež, obstaja le minimalna možnost, da iz Ukrajine (celo iz Kijeva, ker so morali po vize, če bi prišli iz svoje Odese, bi še imeli malo možnosti) prispejo do Maribora v manj kot 30-tih urah.
Sama sem jim rekla, da imamo raje spočito in zadovoljno skupino na Folkartu, pa magari brez otvoritvenega nastopa, oni sami pa si to zelo želijo ... me pa res zanima, kaj se bo dogajalo jutri ... ups, pardon ... danes zvečer, na otvoritvi. Žal brez Egipta. Trudili smo se nekaj mesecev; najprej sem zadeve urejala sama, potem s pomočjom prijaznih uslužbencev Term Maribor, ki imajo poslovne vezi s predstavniki Egipta v Sloveniji, potem s pomočjo slovenske ambasade v Egiptu, pa ... zid birokracije je preprosto nepremagljiv. In ciničen. Na koncu, ko sem že pisano gledala od neštetih mailov, pisem, dopisov, telefoniranja in faksiranja, je prispel odgovor: "Saj nismo prejeli nikakršnega dokumenta!" Mislim, da je ni službe v kulturi na egiptovskem ministrstvu, ki ne bi dobila vsaj enega papirja od Folkarta. Žal, arabsko pa res ne znam.
Hja, ... bomo pa letos začeli že v oktobru, da se bodo do naslednjega junija mogoče celo zmigali.
Imamo pa Kolumbijo, Ciper, Romunijo, Litvo in "turbodrveče" Ukrajince. Aja, pa še Makedonce, ki so tudi nekje na relaciji med Skopjem in Mariborom, saj je imelo skoraj polovica članov še danes ... aja, včeraj ... še zadnje izpite na faksu. Zato so krenili na pot malo kasneje. Njihov vodja me je poklical in ob novici, da pri nas dežuje ko blentavo in da piha zimski veter, s prepričanim nasmeškom dejal: "Mi vam nosimo sonce!" Seveda, točno to! Saj je vendar sonce v našem mestu in v naših srcih vsako leto, ko povsod ružimo in nas je povsod polno, nas, Folkartovcev!
Lahko noč ... pardon, dobro jutro! :)
Alenka Klemenčič
