V iskanju kvalitetne vsebine

 Po koncertu smo se o glasbi pogovarjali z Dušanom Kojićem ''Kojo''.

S svojo glasbo ohranjate še zadnje ostanke prave alternative. Kaj menite o sodobni glasbeni industriji in glasbi?

Nažalost je dandanašnja glasbena industrija precej strmoglavila, spremenil se je način dojemanja in razumevanja glasbe ter prišli smo v situacijo, ko izubljamo fizično obliko; CD in vinilke, slednje so se zdaj sicer vrnile nazaj, ampak v malih nakladah in le bolj ekskluzivno.  ''Download'' je glavna stvar, ampak to je nekaj kar realno ne obstaja, ni več nekih otipljivih stvari, ki jih lahko držimo v rokah. Sicer obstaja nek imidž, ki se pojavlja skupaj s pesmimi, ki jih prenašamo z interneta, ampak to ni to. In tako je ta misterioznost okoli rokenrola izginila in tudi bendi zvenijo tako, napumpani so z vsemi mogočimi kompresijami, vse je zelo močno, vsebine pa skorajda ni. Te glasbe sploh ne moreš več dati bolj na glas, ker je že tako ali tako zelo glasna... Na drugi stani pa obstaja mnogo skupin, ki igrajo tako imenovani stoner rock, ki malce spominja na pionirske psihedelične bende iz šestdesetih in zato je ta glasba zelo dobra. Všeč pa mi je tudi drum metal, čeprav drugače ne maram metala, ampak ta vrsta mi je všeč, sicer bolj konceptualno kot pa glasbeno... Nekateri ljudje še dalje govorijo o punku, a to je že zaključeno poglavje. Punk je bil dvajset, trideset let nazaj. Mislim da se moramo vrniti nazaj inštrumentom, kot jaz že dolgo govorim in to tudi počnem...

Vi in vaš bend ste v takoimenovani ''potragi za kvalitetnim sadržajem''. Ali vam uspeva?

Kar se tiče naše skupine, mislim, da nam uspeva. Naš zadnji album je mnoge presenetil, ker je drugačen od ostalih, kakor je predzadnji drugačen od vseh pred njim. Ampak spet je vse to isto, ker se pojavlja ta bas, s svojimi tipičnimi oznakami. Ampak na tem novem albumu smo prišli na neke druge nivoje in začeli smo delati z nekih drugih nivojev. Ukvarjamo se s tem čistim rockom in dinamiko, ki nam jo ponuja in to je nekaj kar manjka današnji glasbi. Ko nekaj povečaš do konca, potem izgubiš to dinamiko, mi pa se trudimo delati ravno obratno. To je obenem enostavno, po drugi strani pa sploh ne.

Glasbo ustvarjate samo z basom, bobni in vokalom, zakaj takšen minimalizem?

Začel sem igrati kot mlad osemnajstleten fant v skupini Šarlo Akrobata, ki je dosegla fantastičen uspeh, ker je bilo to kar smo igrali nekaj novega in nič drugega se ni dogajalo. Imeli smo to klasično rock postavo, bas, bobni in kitara... ko pa sem začel s skupino Disciplina Kičme pa sem se bolj kot ne instiktivno odločil za duo bas in bobni. Ker sem takrat bil še zelo mlad nisem vedel, zakaj je to dobro; zdaj pa vem, da tako dobiš več prostora za ustvarjanje ritma. Imamo torej ta ritem, zraven pa je še zvok. Če je to kitara, synth ali bas niti ni toliko pomembno, kot je pomembno, da je je glasba precizna, minimalistična in dinamična. Vokal pa je zraven za posredovanje nekih sporočil in nasvetov za poslušatelje. Torej enostavno, enostavnost mi je všeč: čim manj odvečnih tonov s sporočilom besedila pesmi. To je v bistvu bila neka osnovna ideja punka, ki je začel kljubovati nekaterim, že skoraj simfonijskim, rock skupinam... In to je to, v tem ni neke velike umetniške poteze, ampak samo občutek.

Nekaj časa ste delovali tudi v Londonu. Kako je izkušnja tujine vplivala na vaše ustvarjanje?

Preden sem se preselil v London, sem že nekajkrat bil v tem mestu. To je bilo v osemdesetih, ko je bil London zelo zanimiv zaradi post-punkovske in new waveovske scene, a kar hitro je vse to steklo v novo romantiko. V Londonu smernice postavljajo velike založbe, ki zaradi želje po čimvečjem zaslužku veliko dajo na imidž skupine. Razmerje glasbe in imidža je tako rekoč 50:50... Torej če se vrnem nazaj, odhod v London je bil zame logičen. V Jugoslaviji se je začela vojna, naša skupina, sestavljena iz dveh Hrvatov in dveh Srbov, pa je začela vse bolj razpadati. Ko pa sem enkrat prišel v London, sem spoznal, da me tam ne razumejo in ne razumejo mojega delovanja zunaj okvirov. Tam se vse ravna po neki šabloni; vsa glasba, vse skupine in celo besedila pesmi so ustvarjena po šabloni. Vse je isto že skoraj trideset let. Toda vseeno sem ostal in poiskal ljudi: pevko, ki prej še nikoli ni pela in sem ji dal priložnost, ter bobnarja. Skupaj smo objavili tri albume, dva za angleško tržišče in enega za ex-jugoslovensko področje. Po vsem tem, mi je v Londonu, sicer bilo zelo všeč, toda menim, da sem naredil napako, moral bi iti v New York, ki pa je takrat bil za nas zelo daleč.

Režirali ste film, pred kratkim pa izdali nov album. Imate že začrtane kakšne plane za prihodnost?

To se nikoli ne ve. Film ki sem ga režiral Fank-I-Lastiš Crnog Zuba, je nastal zelo spontano. To so v bistvu posnetki z jam sessionov, ki so na koncu izpadli zelo dobro, zato sem vse to skupaj zmontiral. Imel sem še dodatno inspiracijo v tem, da takšnega filma pri nas še ni bilo. Takšnih dokumentarnih glasbenih filmov pri nas ni. V filmu nastopajo glasbeniki, ki so v devetdesetih igrali na jam seassionih po Beogradu... Drugače pa ne vem, če bom ustvaril še kakšen film, vse je mogoče. Kar pa se tiče albuma, mislim, da je prehitro govoriti o novem; druga stvar pa je, da je album kot koncept že porabljena ideja. Vedno več je singlov in videospotov za te single, ki se potem dva meseca vrtijo po radiu in potem se spet vse ponavlja, dokler teh singlov ne izdaš skupaj v enem albumu. Ta menjava koncepta albuma je podobna tisti menjavi v petdesetim, šestdesetim, ko je album postajal kot neka zgodba in na koncu je postajo vse vedno bolj nesmiselno, dokler ni punk tega prekinil. No, kar pa se albuma tiče; verjetno bo kaj novega, toda ne vem kdaj in ne kaj.

Kako vam je všeč na Lentu in v Mariboru?

V Mariboru smo igrali že večkrat, a premalokrat. Nazadnje smo tukaj imeli koncert približno petnajst let nazaj, lahko me kdo popravi, ampak ne vem, kdo bi to lahko bil. V Mariboru smo vedno radi nastopali in mislim, da bi morali še kdaj. Bilo mi je všeč, všeč pa mi je tudi ideja lahkotnega, poletnega, zabavnega festivala, ki ponuja zabavo za vse. Malo se prodajajo pleskavice ali pa sladkarije malo pa igra skupina, ampak to je OK, če je takšen način, da kultura postane popularna.