Stari radio na frekvenci slovenske muzike
Prva teza smeha polnega večera je bila posebnost slovenske muzike, ki je toliko posebna kot posebna salama. Lado Bizovičar se je zaradi kvalitete slovenske glasbe in pomanjkanja resnih analiz, te lotil kar sam. »Ko smo začeli pripravljati to predstavo, smo se spraševali, kaj ima neki Vlado Bizovičar tu za delati. To je približno tako, kot da bi imel Martin Strel predavanje o higieni v angleščini,« je nastajanje dela komentiral avtor, igralec in režiser komedije. Na odru se mu je v vlogi profesionalnega glasbenika pridružil Gašper Konec, v vlogi neprofesionalnega harmonikarja, ki se je trudil igrati na najbolj avtohtoni slovenski inštrument pa se je znašel Miha Debevec. Slednji je imel sicer težave z nastopanjem, saj smo ugotovili, da harmonika pri nas kljub svojim koreninam ni preveč priljubljena in se je v slovenski glasbi, seveda z izjemo Avsenikov, ne uporablja kaj prida.
»Slovenska muzika je kot slovenski šport. Ko se naši muzičarji uvrstijo na tekmovanja so ponos našega naroda. Tukaj pa se podobnosti tudi končajo, saj ko ti pridejo s tekmovanj, jih za razliko od športnikov ne posluša nihče več,« je na nabito polnem prizorišču modroval Bizovičar. Prizaneseno ni bilo nikomur, saj so obdelali vse glasbenike vseh vrst, za lažje razumevanje pa je bila občinstvu ponujena marsikatera primerjava, opazka kot seveda tudi pravcati nastopi. Igralci na odru so se znašli v vlogah marsikaterega slovenskega latinoloverja, hiophoperja, rokerja ali kantavtorja, opremljenih s spoti, predelanimi besedili in koreografijo. Ob tem so morali včasih celo miriti otroško razposajeno publiko, da so lahko prišli do besede!
Do te je na koncu prišlo tudi občinstvo, ki se je drenjalo v odličnem ambientu improviziranega gledališča. Zaradi dolge tradicije in ogromnega števila slovenskih glasbenih predstavnikov je bilo namreč skoraj nemogoče zajeti čisto vse ustvarjalce, za dopolnitev spiska pa se je nastopajoča ekipa posvetovala kar z občinstvom. Iznašli so tudi ultimativni test preverjanja avtohtonosti slovenske glasbe. Kot je dokazal skoraj nikoli nastopajoči harmonikar, je mogoče vso slovensko glasbo zaigrati tudi na harmoniko, čeprav o tej v pesmih ni ne duha en sluha. Celotno analizo je v zaključne besede najbolje strnil Bizovičar: »Poslušajte slovensko muziko, ker je dobra in ne jest plesnive pice, ker je slaba.« Iz predstave smo tako lahko potegnili pomembno lekcijo, da slovenska glasba združuje ljudi. Smejali so se ji namreč tako tisti, ki jo imajo radi, še bolj pa tisti, ki je nimajo.
Izjemni komediji slovenske glasbe je na prizorišču Stari Radio sledil tudi težko pričakovan jam session večer, na katerem so tokrat kraljevali slovenski Robert Ožinger kvintet feat. Samo Ivančič. Fantje, ki so se spoznali na študiju v tujini, skupaj sodelujejo že več let, Festival pa dobro poznajo kot nastopajoči, kot tudi obiskovalci. »Pred domačo publiko vedno radi igramo, saj prevladuje drugačno in bolj sproščeno vzdušje,« je dejal klaviaturist Robert Ožinger na jam sessionu, ki je organiziran po večernih komedijah. Mlade fante je pred Bizovičarjem rešil bolgarski virtuoz na kavalu, Theodosii Spassov, ki je pred tem na Glavnem odru s svojim ljudskim kvintetom občinstvu predstavljal avtentično bolgarsko glasbo.
