Sodobni človek ali le Molièrjev hinavec?

Nastopajočim se je njihova zamuda pravzaprav obrestovala. Množica na Slomškovem trgu se ni hotela razkropiti, čeprav so nedaleč stran potekale druge predstave. Ta stoječa masa ljudi pa je kot magnet privabljala še druge, tako da vam zunanji obroč te množice ni znal pojasniti, kaj tam sploh počne. V središču teh koncentričnih krogov so stali ugasnjeni žarometi, ki so obljubljali dogajanje. Ob porastu skepticizma se je v ozadju zaslišalo lahkotne zvoke harmonike in na njen ritem nekakšne skakajoče smrkce pisanih barv. »Evo jih,« se je izpod nasmeškov zaslišalo občinstvo. A glej ga zlomka, ko je procesija mirne duše odkorakala mimo, za njih iz ljudi ograjenega začasnega odra.

Kot da bi hoteli še malo zafrkniti ljudi, so se ustavili na drugi strani trga, tako da spočetka ljudje niso bili preveč prepričani, če prisostvujejo pravi predstavi. A ni trajalo dolgo, preden se je glasno zaslišala pesem o hinavščini skupine Molerjada, ki je zvečer prirejala ogromno zabavo v mestni hiši. Da bi se mi, nepodučeni navadni smrtniki, lahko vključili v visoko družbo mestne hiše, smo se najprej morali naučiti nekaj o normah in načinu vedenja, ki nas lahko izstreli med uspešne Zemljane. Osnovnemu filozofskemu nauku hinavščine kot osebnega profita so se pridružile učne ure, na katerih smo se naučili pravilne gestikulacije, pravilnega smejanja, pozdravljanja in plesa, skratka vsega diplomatskega vedenja, ki ga potrebujemo za interakcijo z ljudmi.

Adaptacija Molièrjeve  komedije je del mednarodnega projekta pod pokroviteljstvom francoskega režiserja Jean-Luc Prevosta v sodelovanju z gledališčem Ane Monro ter nekaj nekdanjih učenk Šugle. Rdeča nit predstave, hinavščina, je aktualna tako danes, kot pred dobrimi 300 leti. Lastnost se dobro prilega na slovenski stereotip, ki ga sami radi zanikamo ali ignoriramo. »Mislim, da je današnja družba zašla malce predaleč v tej naši deželici. Vsi se delamo, da se nič ne dogaja, da je vse v redu, realnost pa je daleč od tega,« je sporočilo predstave komentiral starešina Goro Osojnik.

Predstavo so zaznamovali znani liki Molièrja, od Tartufa do Dom Juana, ki so redno menjavali karakterje in vloge, vmes pa skrbeli za nepretrgano komunikacijo z občinstvom. Kadar se je med učnimi urami, kateremu od nastopajočih učencev malce 'odpeljalo', bodisi zaradi kraje ali goljufije, so ga njegovi soigralci kot dobri meščani utopili v eksotični mešanici glasbe in poželenja, od katere se mu je odpeljalo še enkrat. Ko je bil čisto na dnu, so ga, kot dobri meščani, rešili njegovega blodenja ter mu razložili dejansko stanje stvari, razlago pa je rešen meščan hvaležno sprejel. Potem ko se je pomiril, smo lahko nadaljevali z učnimi urami  socialnih norm hinavca. Rešila ga je torej družba, ki ga je v takšno stanje sploh privedla.

Komičen prikaz sprejemanja in utrjevanja socialnih vrednot znotraj večjega socialnega sistema, ki mu nekako ne moremo ubežati, predstavlja ujetost posameznika v socialne mreže, ki ga v želji po implementiranju lastnih norm žene hinavski karakter. »Publike je veliko, vsi so sodelovali, vsi so plesali. Vsi so trdili, da se obnašajo zgolj diplomatsko. Presenetljivo je, da se publika povsod zelo rada vključuje v predstavo. Mogoče prav zaradi preprostosti prepoznavajo bližino konteksta hinavščine,« je še dodal Osojnik.