Lent pokal po šivih
Kamorkoli se je človek že obrnil, se Festivalu nikakor ni mogel izogniti. Po načelu, če jih ne moreš premagati pa se jim pridruži, so množice otroško razigranih obiskovalcev počasi, a vztrajno okupirale prav vsako prizorišče. Slednji se je ponujal in razdajal do zgodnjih jutranjih ur.
Ta pravi LENTčani so svojo odisejado najbrž začeli že po lepotnem spancu in se počasi premikali po uličnih predstavah vse do zelenega parka in njegovih zdravilnih učinkov. Po nujno potrebnem počitku so se jim na mnogih koncertih pridružili še drugi. Skoraj nihče, pa naj bo star ali mlad, se ni mogel izogniti prodornemu zvoku prve legendarne slovenske in jugoslovanske punk rock skupine Pankrtov. Neopisljivo pisana množica ljudi je trla na Večerov oder; eni iz nostalgije, drugi po želji razumevanja drugačnih časov, tretji iz dobrega glasbenega okusa. Tako imenovana »prva punk skupina za železno zaveso« se seveda ni izogibala takšnim ali drugačnim provokacijam, ki že dolgo služijo kot njihov zaščitni znak. Pankrtovskim provokacijam pa ni pomagalo niti dejstvo, da so si na isti dan oder delili še z rokovskimi veterani Res Nullius.
Ogromno množico in raskave glasove je bilo slišati skoraj vse do Glavnega odra, kjer pa so popolnoma polne tribune ustvarjale lastno zvočno zaveso. Tudi tukaj so nastopajoči poskrbeli za nekaj nostalgije in obilo smeha ob spominjanju filma 'Montevideo, Bog te video'. Glasbo za film so napisali in posneli nastopajoči Magnifico in Srpski vojni orkestar Stanislav Binički, ki so začetek svoje evropske turneje začeli prav na Lentu ter nas obenem razveselili še z izidom soundtracka! V orkestralnem duhu so zaigrali nekatere bolj znane komade Magnifica, ki je občinstvu predstavil tudi novo spremljevalno ekipo.
Gužvi polne kape se seveda niti približno ni izognil Jazz Lent. Le kako bi se mogel? Mark Ribot, ki velja za enega najbolj izvirnih kitaristov in se obenem ponaša še z naslovom izumitelja dirty sounda, se je po mnogih letih namreč odločil, da je skrajni čas znova oditi na turnejo z Los Cubanos Postizos. »Upam, da ste pripravljeni. Igrali bomo, dokler nam ne odpovedo moči,« je svoj značilni humor že na vajah pilil Ribot, opozorilo pa je veljalo tako za nastopajoče kot za publiko. Da je v vsaki šali nekaj resnice, so dokazali zvečer na nabito polnem prizorišču, ki vseh oboževalcev ni moglo niti prebaviti, saj jih je vsaj še enkrat toliko ostalo zunaj. »Kompromis za igranje je moje slabo petje,« iz svojega karakterja ni mogel Ribot, ki se v Slovenijo redno vrača že od osemdesetih let. Kot pravi ima tukaj veliko prijateljev, drugače pa dojema tudi izjemno bogat repertoar glasbenih navdušencev. »Pesimizem inteligence in optimizem duha,« je po Gramscijevo slikovito opisal današnjo glasbeno situacijo, kar je obenem tudi njegov nasvet vsem mladim ustvarjalcem.
Tisti, ki jim ni uspelo videti legendarnega Marka Ribota, pa so svojo srečo lahko poskusili v Špeglceltu, čeprav je ta stopal po tanki liniji prenatrpanosti. Že naelektreno atmosfero je skoraj do vrelišča spravila Ana Bezjak, ki je občinstvo popeljala na pravo glasbeno potovanje. Začetne spomladanske brazilske ritme so počasi zamenjale klasične jazzovske oblike, ki so po prostoru širile ideje o ljubezni, življenju in naravi. »Bilo mi je v čast biti slišana in se slišati,« je ob koncu dejala Ana in se obenem zahvalila še nadomestnemu bobnarju, ki ji je rešil večer.
Tako imenovano 'poprogramsko čaganje' se je sedaj lahko začelo. Polna prizorišča so se utapljala v mešanici nerazumljivih jezikov, nasmejanih obrazov ter znanih in manj znanih ritmih. Priložnosti za spoznavanje novih in naključna srečanja starih 'kameradov' pa so premikanje po različnih ali tudi znotraj enega prizorišča v normalnem časovnem okvirju naredile praktično nemogoče. Tako je večina obiskovalcev z veseljem podlegla neustavljivemu kolesju Festivala, ki ga pa naprej vrtijo prav sami.
