Kam so nam ušle sanje?
"Slovenci in Slovenija … ni nujno, da se ta dva pojma vedno ujemata. Med njima je vedno prihajalo do konfliktnih situacij. In to ne po krivdi Slovenije. Ona je tam od vedno, uradno šele dobrih dvajset let, nič hudega sluteč in ni Slovenija kriva, da je fasala Slovence." Tako je včeraj v sklopu predstave Po mojem Slovenci... tuhtal Boris Kobal, medtem ko je ob melodični klavirski spremljavi pianistke Polone Janežič razmišljal o trenutnem stanju naše rodne domovine in skozi siciranje politike, (pop)kulture in ideologije skorajda tragikomično izpostavljal simptome in iskal izvor težav, ki nas pestijo. In čeprav je v skorajda dvournem nastopu do solz nasmejal navzočo publiko, predstava ne služi zgolj dobri volji temveč prinaša refleksijo zadnjim dvajsetim letom samostojne Slovenije in v nekaterih trenutkih celo išče katarzo za storjene napake, zaradi katerih so se sanje po samostojni državi razblinile v nočno moro individualizma in odtujenosti.
Smo ljudje postali res zgolj ovce za oblastnike? "Živimo, blejamo, smukamo travo in nas redno nategujejo," namigne Kobal, medtem ko raziskuje kje je naš dom in kaj sploh predstavlja. Medtem ko razglablja, da bi radi bili germansko pikolovski, a smo v resnici balkansko šlampasti. Medtem ko argumentira, da nismo več hlapci, za hlapce rojeni, temveč riti, za riti rojene in v riti vzgojene. Ker smo pač zelo erotičen narod - "Slovenca moraš jebat, da funkcionira". Čeprav neredko navrže kakšno pikro in okusno, perfomansa ne gradi s kletvicami in bemtenjem, temveč prefinjeno abstrakcijo realnosti, vzeto iz resničnih situacij in vsakodnevnih misli tihe večine.
Na koncu povzame, da ima vsaka stvar svoj konec, tudi sanje. A da ta konec ni vedno smrt... Človek postane filozof, kadar sanja. In tudi Kobal je na odru bil bolj filozof kot igralec. Bolj humanist kot humorist. In bolj znanilec začetka nečesa novega, kot konca nečeša starega.
